02/04/2026
Predvčerajšnjim je bil en čudovit dan. 🍀 S sodelavko sva nekoliko prehitro prišli na sestanek (o organizaciji tečaja slovenskega jezika za priseljence). V trenutku, ko sva se usedli, da počakava, sva nasproti sebe zaslišali glas, ki se je pogovarjal po telefonu in sva ga obe nekako imeli v ušesu. Bil je gospod Marko Jesenšek. Počakali sva, da zaključi pogovor po telefonu, in planili proti njemu. Zdelo se je, kot da je še včeraj bil najin profesor na fakulteti, a naju je hitro (številčno) spomnil, kako daleč je že od takrat. 😆🥹 To pa še dodatno podkrepi dejstvo, da si prave ljudi zapomnimo za vse življenje. Hvala, dragi profesor, za vse pomembne popotnice med študijem!
